PEKiP: praški program za starše in otroke

PEKiP: praški program za starše in otroke

Skupno odraščanje, igra in odkrivanje sveta

PEKiP je kratica za Prager-Eltern-Kind-Programm, kar pomeni praški program za starše in otroke. Namenjen je staršem in dojenčkom v prvem letu življenja ter povezuje gibalne in čutne izkušnje, skupno igro in pogovor med starši.

V ospredju programa so opazovanje dojenčka, prepoznavanje njegovih potreb in igra, prilagojena njegovi trenutni razvojni stopnji. Srečanja niso namenjena doseganju razvojnih mejnikov po določenem urniku, temveč spremljanju otrokovega individualnega razvoja.

Od kod izvira program PEKiP?

Program temelji na delu praškega psihologa Jaroslava Kocha, ki je raziskoval zgodnji otrokov razvoj ter razvijal gibalne igre in spodbude za dojenčke. Po njem oziroma njegovem delovanju v Pragi je program dobil tudi ime.

Njegove zamisli sta Christa in Hans Ruppelt s sodelavci v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji nadgradila v skupinski program za starše in otroke. Prva skupina se je srečala leta 1973 v Essnu, ime PEKiP pa je program dobil leta 1978.

Glavne značilnosti programa

  • igra, prilagojena dojenčku: vodja skupine predlaga dejavnosti glede na otrokovo trenutno razvojno stopnjo, zanimanje in počutje
  • gibanje in čutno raziskovanje: preprosti pripomočki ponujajo različne možnosti za opazovanje, dotikanje, prijemanje in premikanje
  • igra brez oblačil: v dovolj toplem prostoru se dojenčki lahko gibajo brez oblačil in plenice
  • povezovanje staršev in otrok: skupna igra staršem omogoča, da opazujejo otrokove odzive in se nanje odzivajo
  • izmenjava izkušenj: pogovor o vsakdanjem življenju z dojenčkom je pomemben del srečanj

Zakaj so dojenčki brez oblačil?

Ena najbolj prepoznavnih značilnosti programa PEKiP je igra brez oblačil in plenice. Srečanja zato potekajo v dobro ogrevanem prostoru, na tleh pa so podloge, na katerih se dojenčki lahko gibljejo.

Namen takšne ureditve je omogočiti čim bolj sproščeno gibanje ter neposredno zaznavanje lastnega telesa in različnih površin. Pri tem so v ospredju otrokovo počutje in njegove potrebe, ne vztrajanje pri dejavnosti za vsako ceno.

Kako potekata igra in raziskovanje?

Usposobljena vodja ali vodja skupine opazuje dojenčke in staršem predstavi primerne možnosti za skupno igro. Dejavnosti se prilagajajo temu, kar posameznega otroka trenutno zanima in kar že zmore. Dojenček se lahko odzove na ponujeno spodbudo, se posveti drugemu predmetu ali si vzame odmor.

Pri igri imajo pomembno vlogo preprosti pripomočki, kot so mehke krpice, žoge in predmeti z različnimi površinami. Ti ponujajo priložnosti za čutno raziskovanje in preizkušanje gibov. Ne gre za čim več dražljajev, temveč za pozorno spremljanje otrokovega odziva.

Prostor tudi za starše

PEKiP ni namenjen samo dojenčkom. Staršem omogoča srečevanje z drugimi družinami v podobnem življenjskem obdobju. Pogovor lahko zajema spanje, hranjenje, jok, spremembe v družinskem vsakdanu in vprašanja, ki se pojavljajo ob odraščanju otroka.

Vodja skupine spremlja pogovor in staršem pomaga pri opazovanju otrokovih potreb. Skupina tako združuje skupno igro, spoznavanje dojenčka in izmenjavo izkušenj.

Kako so organizirana srečanja?

Program je namenjen prvemu letu življenja. Skupine običajno sestavlja od šest do osem odraslih z dojenčki približno enake starosti. Srečanja praviloma potekajo enkrat tedensko in trajajo približno 90 minut, pri čemer sta del srečanja tudi slačenje in oblačenje dojenčkov.

Vključitev je običajno mogoča od četrtega do šestega tedna starosti, lahko pa tudi pozneje. Skupina lahko ostane skupaj skozi prvo leto, pogosto v več zaporednih sklopih srečanj.

Otrokove potrebe imajo prednost

Potek srečanja se prilagaja dojenčkom. Če otrok potrebuje hranjenje, počitek ali bližino, ima to prednost pred skupno dejavnostjo. Ni pričakovanja, da bi vsi dojenčki hkrati sodelovali pri isti igri.

PEKiP tako predstavlja enega od pristopov k spremljanju zgodnjega razvoja in povezovanju staršev z dojenčkom. Njegovo bistvo ni pospeševanje razvoja, temveč pozorna skupna igra, opazovanje in odzivanje na otrokove potrebe.